Terminologija

B

Bralna kultura je splet idej, vrednot, norm, vsebin in sporočil, ki jih oblikujemo in posredujemo v zvezi z branjem, ki jih sporočamo kot posamezniki ali kot skupnosti (vir: Bralno društvo Slovenije) Bralna kultura pa ne pomeni le našega odnosa do branja samega. Vanjo vključujemo tudi izposojo in nakupovanje knjig, količino in vrsto prebranih del, branje elektronskih knjig in dejavnosti, povezane s spodbujanjem bralne pismenosti.

Branje je sporazumevalna dejavnost, pri kateri razumemo zapleten sistem znakov in simbolov in jih znamo pretvoriti v pomensko razumljive vsebine. Usvojena tehnika branja in razumevanje prebranega še ne prispevata k razvoju dobrega bralca. Dober bralec je kritičen bralec; besedilo razume, primerja, ga vrednoti in se zna iz zapisanih besedil učiti. Poznamo informativno branje, selektivno ali diagonalno branje in podrobno ali študijsko branje.

Bralna pismenost je ena od sestavin pismenosti, ki poleg branja vključuje tudi poslušanje, govorjenje in pisanje. Ker je to strategija bralne pismenosti, se v njej osredinjamo samo na bralno aktivnost, pisanje pa omenjamo v povezavi z odzivom na prebrano.  Je stalno razvijajoča se zmožnost posameznika in posameznice za razumevanje, kritično vrednotenje in uporabo pisnih informacij. Ta zmožnost vključuje razvite bralne veščine, (kritično) razumevanje prebranega in bralno kulturo (pojmovanje branja kot vrednote in motiviranost za branje). Zato je temelj vseh drugih pismenosti in je ključna za razvijanje posameznikovih in posamezničinih sposobnosti ter njuno uspešno sodelovanje v družbi.

 

D

Digitalna pismenost zajema varno in kritično uporabo tehnologije informacijske družbe pri delu, v prostem času in pri sporazumevanju. Podpira jo temeljno znanje v informacijsko komunikacijski tehnologiji: uporaba računalnikov za iskanje, ocenjevanje, shranjevanje, proizvodnjo, predstavitev ter izmenjavo informacij ter za sporazumevanje in sodelovanje v skupnih omrežjih po Internetu.

Družinska pismenost zajema vse dejavnosti, ki potekajo znotraj družine in so povezane s pismenostjo. Pri tem mislimo predvsem na dva rodova znotraj družine in na dejavnost, ki poteka medgeneracijsko med otroki in odraslimi. Z vidika predšolskega otroka zajema družinska pismenost dejavnosti, ki so pred formalnim opismenjevanjem in predstavljajo pripravo na učenje branja in pisanja.

 

E

Elektronsko ali digitalno branje je branje s pomočjo digitalnih medijev. Vsebina je v digitalnem svetu drugače razporejena, to pa vpliva na strategije pozornosti in razumevanja vsebine. Za digitalno branje je značilna drugačna prostorska logika, kombiniranje različnih elementov (slikovnih, interaktivnih, besedilnih …) kar vpliva na strategije branja.

 

I

Interákcija pomeni knjiž. sodelovanje, medsebojno vplivanje

Izobraževánje je slovenski izraz za dejavnost povečevanja znanja, tako kognitivnega kot konativnega ter obvladovanja veščin. Običajno ob izobraževanju mislimo na organizirano dejavnost družbe, ki jo v formalnih oblikah izvajajo javne ali privatne šole, vrtci in druge izobraževalne institucije z namenom povečevanje znanja otrok in mladostnikov, tudi odraslih. Izobraževanje vedno nastopa v paru z vzgojo pri čemer dosega tudi manj otipljive, a celo pomembnejše cilje: dobre presoje, pravičnost in modrost.

 

J

Jezikovna zmožnost pomeni učinkovito sporazumevanje z besednim jezikom, za kar potrebujemo obvladanje oz. znanje danega besednega jezika. Človekova jezikovna zmožnost je zgrajena iz poimenovalne/slovarske, upovedovalne/skladenjske/slovnične, pravorečne in pravopisne zmožnosti.

 

K

Kompetenca – Glej zmožnost

Knjižnica je ustanova, ki pridobiva, obdeluje in hrani gradivo in ga daje na voljo uporabnikom. Knjižnično gradivo predstavljajo knjige, revije in ostale publikacije ter drugi nosilci informacij.

Kognitivni razvoj je razvoj mišljenja oziroma miselnih procesov v smeri čedalje večje kompleksnosti in izdelanosti. Raziskovanje kognitivnega razvoja poteka najintenzivneje na področjih nevrologije in psihologije. (več v Piagetova teorija spoznavnega razvoja)

Komunikacija je sestavni del vsakdanjega življenja. Nihče ne more živeti, ne da bi komuniciral z drugimi ljudmi. S komuniciranjem človek spoznava svet, v katerem živi, druge ljudi in sebe samega (spreminja svoja stališča, navade, vrednote, vedenje…). Ljudje se naučijo govoriti in komunicirati s svojimi bližnjimi že v prvih letih življenja. Večina ljudi misli, da se nauči sporazumevati že s tem, ko se nauči govoriti in poslušati. A žal ni tako. Uspešno sporazumevanje med ljudmi ne poteka avtomatično. Komunikacija je vedno dvosmeren proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila oz. simbole, ki so povezani z določenim pomenom.

Kultura je skupek dosežkov in vrednot človeške družbe. Beseda označuje tudi doseženo stopnjo razvoja družbe (civilizacija), skupek pravil vedenja (bonton) in način življenja. Pomeni tudi za ustvarjalnost narodov in njihovega življenja.

 

M

Materni jezik je jezik, ki se ga naučimo v zgodnjem otroštvu od svojega okolja, družine ali drugega primarnega okolja. Običajno je to prvi jezik, ki se ga naučimo in ga tudi imenujemo »prvi« jezik.

Medgeneracijsko sodelovanje pomeni povezovanje med različnimi generacijami in prenos ali izmenjavo znanja in izkušenj med generacijami. Pomembno je tudi za druženje, učenje in solidarno pomoč med generacijami ter boljše medsebojno razumevanje. Izboljša kakovost življenja vsem, zagotavlja občutek sprejetosti in varnosti, lajša osamljenost in krepi duševno in telesno zdravje.

Medkulturnost se izraža skozi skupnost, v kateri živijo različne kulture, etnične in verske skupine, ki vzpostavljajo odnose odprte interakcije, izmenjave in vsestranskega priznavanja, spoštujejo različne vrednote in življenjske sloge. V medkulturni družbi govorimo o aktivni strpnosti in ohranjanju enakopravnih odnosov, v katerih je vsakdo pomemben, kjer ni večvrednih in manjvrednih, boljših ali slabših ljudi.

Medijska pismenost se nanaša na sposobnosti, znanja in razumevanje, ki uporabnikom omogočajo učinkovito in varno rabo medijev. Obsega veščine, znanje in razumevanje, ki omogoča potrošnikom uporabo medijev na varen in učinkovit način (47. člen uvoda AVMS).

Motivacija je notranji proces, ki nas spodbuja k aktivnosti in je glavni element postavljanja in doseganja ciljev. Izhaja iz naših želja in potreb, da nekaj naredimo, hkrati pa tudi pojasnjuje naša ravnanja.

Motivacija za branje je naša notranja potreba, da bi brali. Med glavne dejavnike, ki spodbujajo željo po branju, uvrščamo otrokov interes za branje, njegov odnos do branja in njegovo vrednotenje različnih bralnih aktivnosti. Bralna motivacija dodaja branju različnih vsebin smisel in hkrati spodbuja posameznika, da pri branju vztraja in izkušnjo branja želi ponoviti. Motivacija za branje je pomembna, da otrok prepozna branje kot pozitivno aktivnost, hkrati pa pozitivno vpliva na njegove spretnosti branja.

 

O

Opismenjevanje je nepretrgan (kontinuiran) proces, ki se začne veliko pred spoznavanjem črk in učenjem branja in pisanja. Pismenost razvijamo in ohranjamo vse življenje.

 

P

Pismenost je pridobljena sposobnost branja in pisanja, ki po definiciji Unesca vključuje tudi zmožnost razumevanja vsakdanjih sporočil.

Poklicne kompetence so izkazane posameznikove zmožnosti, da uporablja svoje sposobnosti in znanje pri dejavnem obvladovanju običajnih in spremenljivih poklicnih razmer, zmožnost zadostiti zahtevam zaposlitve oziroma specifičnim delovnim vlogam, zmožnost napraviti nekaj dobro. Delimo jih na tiste, ki so specifične za posamezni poklice, in na ključne kompetence, ki so poklicno prenosljive in jih je mogoče razvijati s ključnimi kvalifikacijami.

 

S

Socialne kompetence so znanja, veščine in sposobnosti, ki jih posameznik razvija in nadgrajuje, da zmore ravnati v posameznih življenjskih situacijah tako, da sam osebnostno raste, hkrati pa lahko vzpostavlja dobre medosebne odnose z drugimi.

Sporazumevanje je izmenjava informacij med ljudmi. Lahko je enosmerno ali dvosmerno. Ključni proces sporazumevanja je sporočanje; zavestno dejanje sporočevalca, ki tvori sporočila z znamenji besednega jezika v slušnem ali v vidnem prenosniku, se pravi, da govori, piše ali neverbalno komunicira.

Sporazumevalna zmožnost je zmožnost kritičnega sprejemanja besedil raznih vrst ter zmožnost tvorjenja ustreznih, razumljivih, pravilnih in učinkovitih besedil raznih vrst. Posamezniku omogoča, da lahko ustrezno in učinkovito (kot poslušalec, govorec, bralec in pisec) uporablja jezik in sposobnosti za razumevanje v realni situaciji – da lahko tvori in razume poljubno število besed v različnih govornih položajih in za različne potrebe.

Spretnosti (veščine) so ob znanju tista sestavina zmožnosti, ki jo je mogoče neposredno izmeriti. Spretnosti skupaj s pridobljenim znanje, izkušnjami in razvitimi sposobnostmi omogočajo posamezniku reševanje težav, opravljanje določene naloge in dela.

 

T

Temeljna zmožnost (tudi Ključna kompetenca) je tista zmožnost (kompetenca), ki jo vsi ljudje potrebujemo za osebno izpolnitev in razvoj, dejavno državljanstvo, socialno vključenost in zaposljivost v družbi znanja (Priporočilo evropskega parlamenta …, 2006). Posamezniku v različnih okoliščinah omogočajo funkcionalno odzivanje in delovanje v širokem spektru vsakodnevnih dejavnosti. So neodvisne in prenosljive v različne okoliščine delovanja.

Evropski referenčni okvir opredeljuje in določa osem temeljnih zmožnosti: sporazumevanje v maternem jeziku, sporazumevanje v tujih jezikih, matematična kompetenca ter osnovne kompetence v znanosti in tehnologiji, digitalna pismenost, učenje učenja, socialne in državljanske kompetence, samoiniciativnost in podjetnost, kulturna zavest in izražanje. (Opisniki temeljnih zmožnosti, 2016)

Temeljna jezikovna zmožnost pomeni obvladovanje jezika, ki omogoča osnovno sporazumevanje. Je spretnost, zmožnost, ki posamezniku omogoča preprosto razumevanje – branje, pisanje …

 

U

Učne težave so predvsem tiste težave otrok v šoli, ki so povezane z večjo ali manjšo šolsko neuspešnostjo. Lahko so splošne ali specifične, oboje se razprostirajo od lažjih do težjih, od enostavnih do zapletenih in po trajanju od tistih, ki so vezane na krajša oziroma daljša obdobja šolanja, do tistih, ki trajajo vse življenje. Nekateri učenci  imajo samo splošne učne težave, nekateri le specifične, mnogi imajo učne težave obeh vrst.

 

V

Večjezičnost je govorna ali pisna usposobljenost v več jezikih (maternem in tujih) ali tudi v več jezikovnih zvrsteh. Povezana je bodisi z življenjem na jezikovno mešanih območjih, kot posledica migracij in dolgotrajnejšega življenja v tujini ali kot nasledek učenja drugih jezikov. Pogosto se ujema z večkulturnostjo.

Večkulturnost, večkulturna družba predstavlja skupnosti, v kateri živijo različne kulture, državljani, etnične in verske skupine. To so pripadniki različnih narodov, jezikovi n izvorov, ki prebivajo na istem prostoru, vendar ni nujno, da so v stiku in se družijo med seboj.

Vseživljenjsko učenje je poseben pogled na učenja, ki obsega individualni in družbeni razvoj vseh vrst in oblik, tako formalno kot neformalno. Gre za odprt sistem, v ospredju so standardi znanja in spretnosti, ki jih potrebujemo vsi, ne glede na starost. Vseživljenjsko učenje poudarja potrebo po pripravi in motiviranju za učenje otrok v zgodnji mladost  in vse življenje. Z njim želimo zagotoviti možnosti za usposabljanje ali dopolnjevanje znanja za vse, ki potrebujejo, odrasle, zaposlene, nezaposlene.

 

Z

Zmožnost se je uveljavila kot slovenska ustreznica izraza kompetenca (v nadaljevanju: zmožnost). Označuje lastnost posameznika, da ustrezno uporabi učne dosežke v različnih okoliščinah (izobraževanje, delo, osebni in poklicni razvoj). NI je mogoče omejiti zgolj na kognitivno dimenzijo (uporabo teorije, konceptov in skritega znanja); vsebuje tudi uporabni vidik (vključno z različnimi spretnostmi), motivacijske in vrednotenjske orientacije, stališča, čustva ter druge socialne in vedenjske sestavine. Zmožnosti sestavljajo notranje mentalne strukture – v smislu sposobnosti, kapacitete in dispozicij, ki so lastnost posameznika. Delijo se na splošne ali generične, ki se razvijajo predvsem v splošno izobraževalnih programih, in poklicno specifične, ki so značilne za posamezne poklice oziroma delovna področja.