Bralna pismenost v številkah

Mednarodna raziskava PIAAC iz leta 2016 je pokazala, da vsak četrti odrasli prebivalec Slovenije ne bere prav dobro in zato slabše razume besedila s katerimi se srečuje v življenju ali pri delu,  vsak drugi pa v enem letu ne prebere niti ene knjige. Vse raziskave pa kaže na to, da je pogostost branja močno povezana z doseganjem besedilnih spretnosti. Tu smo zbrali še nekaj zanimivih podatkov o trenutni stopnji pismenosti v Sloveniji. 

Bralna pismenost odraslih

Mlajši berejo več kot starejši 

Po raziskavi KiB VI (2019) največ berejo odrasli v starostnih skupinah od 18 do 24 let (68 % bralcev) in 65–75 let (75 % bralcev). Najmanj berejo odrasli v starostnih skupinah 45–54 let ter 55–64 let, kjer je delež bralcev le 42 %.  

Odrasli 25–35-letniki v Sloveniji dosegajo precej boljše rezultate v besedilnih spretnostih kot starejši od njih. Najnižje dosežke v bralnih spretnostih dosegajo odrasli v starostni skupini 55–65 let. Kljub temu pa se tudi mlajši prebivalci Slovenije pri besedilnih spretnostih odrežejo slabše kot njihovi vrstniki v drugih državah OECD. 

Bolj izobraženi berejo več kot manj izobraženi 

Največji preskok pri deležih bralcev in nebralcev pomeni dokončana štiriletna srednja šola.  

Med odraslimi z dokončano osnovno šolo kar 44 % ne bere knjig, pri tistih z dokončano strokovno oziroma poklicno šolo pa 50 %. Pri odraslih z dokončano štiriletno srednjo šolo se ti deleži obrnejo: med njimi je 70 % bralcev in 30 % nebralcev. Pri odraslih z dokončano višjo oziroma visoko šolo je 80 % bralcev. 

Prav tako odrasli Slovenci z doseženo višjo in visoko stopnjo izobrazbe dosegajo boljše rezultate pri besedilnih spretnostih kot odrasli, ki niso končali srednješolske izobrazbe. Boljše bralne spretnosti pa dosegajo tudi tisti, katerih starši imajo višjo oziroma visoko izobrazbo, kar pomeni da se bralna pismenost in bralna kultura prenašajo med generacijami.   

Slovenija ima med razvitimi državami najmanjše domače knjižnice

Raziskava KiB IV (2019) je ugotovila, da ima dobri dve tretjini Slovencev na domačih knjižnih policah do sto knjig, približno ena tretjina pa sto knjig ali več. 3% Slovencev doma sploh nima nobene tiskane knjige.  

Kljub temu, da se mogoče to zdi veliko, ima Slovenija med razvitimi državami najmanjše domače knjižnice, kar je povezano tudi z nizko bralno pismenostjo, saj raziskave kažejo, da velikost domače knjižnice pomembno vpliva na dosežke pri bralni pismenosti odraslih, posledično pa tudi na uspešnost in izobrazbo otrok in da je ta dejavnik celo pomembnejši od izobrazbe staršev.  

Predvidevamo, da je nizka stopnja bralne pismenosti povezana s pomanjkanjem spodbud v otroštvu, oblikovanjem nebralnih navad v mladosti in razmerami na delovnem mestu, ki ne ponujajo priložnosti za branje ali celo niso naklonjene branju (Grosman, 2011).  

Bralna pismenost pri mladih 

Zadnja raziskava mednarodne primerjave dosežkov učencev in učenk PISA (Programme for International Student Assessment)), ki je bila izvedena leta 2018, je pokazala, da so slovenski učenci in učenke (v raziskavi je sodelovalo 6.401 slovenskih dijakov oziroma dijakinj oziroma učencev in učenk, starih 15. let) pri bralni pismenosti dosegli povprečni dosežek (495 točk), kar je za deset točk manj kot leta 2015, ko je bil povprečni dosežek 505 točk. Dosežek je še vedno višji od tistega v letih 2009 (483 točk) in 2012 (481 točk), Slovenija pa se z dosežkom v letu 2018 umešča med države z višjim dosežkom od povprečja OECD (487 točk). 

Znižanje povprečnega dosežka pri bralni pismenosti je odraz znižanja dosežkov slovenskih učencev in učenk predvsem na 2., 3. in 4. ravni mednarodne lestvice bralne pismenosti, t. j. srednjih ravneh bralnih spretnosti. V Sloveniji 82 % učencev in učenk dosega temeljno raven bralnih spretnosti (2. raven), kar je za tri odstotne točke manj kot leta 2015. Najvišje bralne spretnosti (5. oz. 6. raven) dosega 9 % slovenskih učencev in učenk, kar je podobno kot v letu 2015. Triletni povprečni trend na področju doseganja najvišjih in najnižjih bralnih spretnosti med leti 2009 in 2018 kljub vsemu kaže, da je prišlo v Sloveniji v tem obdobju do znižanja deleža učencev in učenk, ki dosegajo najnižje ravni bralne pismenosti, in zvišanja deleža tistih, ki dosegajo najvišje ravni. V državah OECD temeljne spretnosti dosega 77 % učencev in učenk, najvišje ravni pa jih dosega 10 %. 

V Sloveniji so učenci in učenke najuspešnejši v spretnosti iskanja informacij v besedilu (dosežek v Sloveniji je 498 točk), temu pa sledi spretnost razumevanja besedila (496 točk). Najnižji povprečni dosežek so slovenski učenci in učenke dosegli pri izkazovanju spretnosti vrednotenja in razmišljanja o besedilu (494 točk), nekoliko bolje pa so odgovarjali na vprašanja, ki so od njih zahtevala primerjavo več različnih virov (497 točk).

V vseh sodelujočih državah so v bralni pismenosti uspešnejše učenke. Slovenske učenke so v povprečju dosegle 517 točk (v OECD 501 točko) in učenci 475 točki (v OECD 472 točk). Razlika med spoloma v Sloveniji (42 točk) je še vedno med največjimi v državah članicah OECD (v katerih je povprečna razlika 30 točk).

Slovenski učenci in učenke poročajo tudi o podpovprečni motivaciji za branje. Hkrati pa poročajo tudi o zelo nizki zaznani učiteljevi opori pri pouku slovenščine, povratni informaciji glede napredka s strani učitelja, zaznavanju učiteljevega navdušenja pri poučevanju slovenščine in lastnem čustvenem blagostanju, predvsem so poročali o najnižji pogostosti zaznavanja lastnih pozitivnih čustev, predvsem ponosa in radosti (približno 35 % slovenskih učencev in učenk je poročalo, da so pogosto ali vedno žalostni, dobra polovica pa jih je poročala, da se pogosto ali vedno počutijo zaskrbljene).

(povzeto po sporočilu Pedagoškega instituta Slovenije za medije, 20. 12. 2019)