V zadnjem tednu marca je bila pozornost strokovne javnosti – tako strokovnih delavcev vrtcev, šol kot tudi knjižničarjev in mentorjev KUV med drugim usmerjena v spodbujanje pismenosti in razvijanje bralne kulture v družini in med generacijami.
Družinska pismenost = modra popotnica za življenje
V Mestni knjižnici Kranj je 29. marca potekal strokovni posvet z gornjim naslovom. Kranjska knjižnica s tem začenja svoje poslanstvo referenčnega centra za družinsko pismenost. Dogodek smo zastavili kot vsakoletno strokovno srečanje vseh, ki so si spodbujanje branja v družini zadali kot svoje osebno in strokovno poslanstvo. Na posvetu smo se pogovarjali o pomenu branja v družini, načinih spodbujanja družinske pismenosti tako za posameznike kot družbo. Spoznavali smo se z dejavnostmi, ki na tem področju že potekajo pri nas. Seznanili pa smo se tudi s tem, kako se problema nizke stopnje pismenosti in razvijanja družinske pismenosti lotevajo na Nizozemskem.
Tirza de Fockert, svetovalka za oblikovanje politik na področju osnovnih znanj v nizozemski nacionalni knjižnici, je v svojem nastopu izpostavila ključno vlogo staršev in drugih skrbnikov pri razvoju jezika in pismenosti otrok.
Pri otrocih, ki odraščajo v družini, kjer je pismenost manj prisotna (običajno so to družine, kjer so starši manj izobraženi), prihaja do več težav pri razvoju jezika kot v družinah, kjer namenjajo branju in pismenosti več pozornosti. Tak začarani krog nizke ravni spretnosti v družini lahko prekinemo le tako, da v programe za razvijanje bralne pismenosti in bralne kulture vključimo celotno družino – tudi starše.
Nizozemska nacionalna knjižnica zato skupaj s fundacijama za branje in pisanje (Stichting Lezen in Stichting Lezen & Scrijven) razvija programe, ki bodo v pomoč lokalnih oblastem, da bodo lahko ustvarile integriran družinski pristop k dvigu bralne pismenosti v družbi. Pri tem jim bodo v pomoč knjižnice, šole, vrtci in drugi deležniki, ki delujejo na področju izobraževanja, kulture, integracije priseljencev idr. Še posebno pomembno vlogo pri tem dajejo knjižnicam. Njihova vloga se bo še povečala po letu 2025, ko se bo zakonodajna regulacija prenesla s centralne na lokalno raven.
Pomen integralnega pristopa k dvigu bralne pismenosti v družinah je bil izpostavljen tudi na okrogli mizi, na kateri so sodelovale mag. Estera Možina, strokovnjakinja s področja pismenosti z ACS, dr. Sabina Fras Popović, dolgoletna knjižničarka Mariborske knjižnice in predavateljica na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijske znanosti in knjigarstvo na FF v Ljubljani, Vesna Horžen, predsednica Združenja splošnih knjižnic, dr. Nataša Demšar Pečak z Direktorata za družino na MDDSZ, ter dr. Andreja Erdlen, vodja Centra za spodbujanje bralne pismenosti pri Mariborski knjižnici. Sodelujoče so ugotovile, da bo družina še naprej ostala topla greda pismenosti in da znanja in veščine, ki jih prejmemo v domačem okolju, ostanejo z nami vse življenje. Starši so motivirani za pomoč otrokom. Pripravljeni so narediti vse, da bi bili ti uspešni in zadovoljni, tudi brati. Vendar pa, kot je izpostavila mag. Estera Možina, je medgeneracijski prenos pismenosti močno zakoreninjen tudi v Sloveniji. Raziskave kažejo, da je v Sloveniji veliko staršev, ki so pri skrbi za spodbujanje branja in pismenosti v družini ovirani in nemočni. Najprej zaradi nižje izobrazbe in primanjkljajev v lastni pismenosti. Ti starši in njihove družine so v posebej neugodnem položaju tudi zaradi močno zakoreninjenega diskurza osebne odgovornosti za učni uspeh svojih otrok, ki je vseprisoten od devetdesetih let dalje. Če tudi izobraževalni sistem ne zmore nadomestiti primanjkljajev v socialnem kapitalu pri šolajočih otrocih, ker pričakuje od staršev, da skrbijo za učenje otrok, je krog sklenjen. Problema medgeneracijskega prenosa neugodne pismenosti ni mogoče rešiti samo z IO. Odrasli, ki imajo primanjkljaje v pismenosti, se namreč zelo neradi odločajo za izobraževanje. Dosedanje izkušnje pri izvajanju programov družinske pismenosti v Sloveniji (na primer programi Beremo in pišemo skupaj ter Branje za znanje in branje za zabavo), podobno kot na Nizozemskem, kažejo, da je mogoče s primernimi programi za celo družino opolnomočiti starše za vnašanje več pismenosti v družinsko življenje in njihovo lastno učenje. Pri tem je pomembno, da gremo strokovni delavci v družine in okolja, kjer se ti ljudje nahajajo, in programe prilagodimo njihovim potrebam. Kot je zaključila Vesna Horžen, morajo splošne knjižnice knjige in bralno kulturo pripeljati med ljudi. Tudi programi družinske pismenosti bi tako morali postati del redne javne mreže, preko katere bi bilo omogočeno tudi profesionalno izobraževanje.
Eden od razlogov, da smo naredili spletno stran za družinsko pismenost, je bil namreč tudi pomanjkanje kontinuitete programov javnoveljavnih in neformalnih izobraževanj s tega področja. Spletna stran, ki sem jo predstavila na posvetu, je zato postala nekakšna zakladnica, kjer so na enem mestu zbrani nasveti, priporočila in strokovne informacije o vpeljevanju družinske pismenosti v domače okolje. Namenjena je tako staršem kot strokovnim delavcem in, kot je bilo slišati iz občinstva, tudi zelo uporabna in prijazna uporabnikom.
Družinsko branje – popotnica za vse otroke
Spletno stran za družinsko pismenost sem predstavila tudi na okrogli mizi Družinsko branje – popotnica za vse otroke v okviru Kulturnega bazarja v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na njej so mag. Barbara Hanuš, psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, Maja Kenda, bibliotekarka v Mestni knjižnici Kranj, Helena Brulc, bibliotekarka oddelka za mladino Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, in vzgojiteljica Jasna Pustoslemšek iz vrtca Medvode, enota Sora, govorile o tem, kaj lahko storijo vzgojiteljice, učiteljice, knjižničarke, da bi otrokom, predvsem tistim, ki ne prihajajo iz spodbudnih okolij, približali branje kot vrednoto in nujno komponento vseživljenjskega učenja. Spoznali smo nekatere uspešne programe družinske pismenosti, ki so že zaživeli v slovenskih vrtcih, šolah in splošnih knjižnicah. Okrog sto pretežno udeleženk Kulturnega bazarja je kljub dokaj pozni uri pozorno poslušalo pogovor in nas na koncu nagradilo z nekaj navdušujočimi zgodbami spodbujanja bralne kulture pri najranljivejših skupinah.
Rojeni za branje
Teden pa je bil namenjen tudi izmenjavi dobrih praks na področju spodbujanja branja s sosednjo Hrvaško. Dejavnosti, ki jih na področju družinske pismenosti in spodbujanja branja od prvih dni življenja izvajamo pri nas v Sloveniji, smo mag. Nataša Bucik z MK, dr. Nada Požar Matjašič z MVI, Tjaša Urankar z JAK, mag. Tilka Jamnik, predstavnica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS, in sama kot predstavnica ACS, predstavile gostjama s hrvaškega ministrstva za kulturo.
Maja Zrnčić in Mia Vranješević sta predstavili nacionalni projekt Rojeni za branje (Rođeni za ćitanje), v okviru katerega bo vsak otrok na Hrvaškem do vstopa v šolo dobil štiri kartonke – slikanice, ki bodo temelj za gradnjo lastne domače knjižnice. Projekt je zastavljen tako, da bodo malčki dobili knjižice na sistematskem pregledu pri svojemu izbranem pediatru, saj so jih prepoznali kot tiste referenčne osebe, h katerim pridejo vsi starši in ki jim ti tudi najbolj zaupajo. Pediatru temu ni treba nameniti veliko dodatnega časa. Medtem ko bo pregledoval otroka, bo starše opozoril na pozitivne strani branja otrokom in z otroki. S tem pristopom je hrvaškemu ministrstvu za kulturo od začetka projekta uspelo privabiti polovico vseh pediatrov na Hrvaškem, ki so prepoznali pomembnost vpeljevanja branja v najzgodnejšem obdobju. Ne gre samo za telesni in duševni razvoj otroka, temveč tudi za kapital, ki bo z otrokom ostal vse življenje in se bo z leti le še plemenitil.
Družinska pismenost je skrivnost. Ker ni recepta, modela ali copy paste rešitve. Je le butični individualni pristop. Je le pogovor, povabilo, pomoč. Je znanje in je situacija.
Družinska pismenost ni problem, za katerega bi obstajala ena sama rešitev. Rešitev je toliko, kot je družin. Zato je vsaka družina, ki jo spodbudimo k razmišljanju o pomembnosti branja za uspešno delovanje v vsakdanjem življenju, vsak starš, ki bo po nekaj letih abstinence ponovno vstopil v knjižnico in se vanjo z veseljem vračal, ob tem pa za branje navdušil tudi otroke, za nas velik uspeh. Kajti družinska pismenost ni nadomestilo za šolo, je povezovanje, sodelovanje in podpora za vse, ki sestavljamo to družbo.
Alenka Štrukelj (alenka.strukelj@acs.si), ACS
Članek je bil prvič objavljen v ACS eNovičke