Manifest o branju za 21. stoletje

Branje je ena od temeljnih zmožnosti razumevanja sveta, drugih in samih sebe. Ni le šolska veščina ali prostočasna dejavnost, temveč način mišljenja, presojanja in povezovanja.

Živimo v časih, ko postajajo sočutje, kritično mišljenje ter ločevanje med dejstvi in lažnimi informacijami stvar nacionalne varnosti. Najučinkovitejši branik pred širjenjem laži, neresnic, medsebojnega sovraštva in predsodkov so sočutni ljudje, ki znajo kritično in analitično misliti, ločiti mnenja od dejstev, laž od resnice, refleksno reakcijo od razmisleka ter se znajo vživeti v miselni in čustveni svet soljudi. Branje knjig je pri razvoju tovrstnih sposobnosti osrednjega pomena. Razvoj pismenosti se ključno oblikuje v prvih letih življenja, zato je nujno v vseh okoljih, v katera se družine vključujejo, dosledno širiti zavedanje o pomenu branja, jezika in pripovedovanja v najzgodnejšem otroštvu. Bralna pot tako traja vse življenje. Spreminja se glede na življenjsko obdobje, izkušnje in potrebe ter v vsaki fazi prispeva k osebni rasti, učenju in h kakovosti življenja.

Številne študije opozarjajo na soodvisnost med knjižnim branjem, širino in globino besedišča ter sposobnostjo kritičnega in analitičnega mišljenja. Močna soodvisnost obstaja tudi med bralno pismenostjo in inovativnostjo posameznih družb. Branje lahko spodbuja inovativno mišljenje in razvoj na vseh področjih življenja: v izobraževanju in pri osebni rasti, pri razvoju konkurenčnosti na trgu dela, pozitivno vpliva na telesno in čustveno zdravje, na razvoj ustvarjalnosti, finančne pismenosti, socialne varnosti, sposobnosti ustvarjanja in doživljanja kulture in umetnosti, samoizražanje ter državljansko udeležbo, pa tudi na odnose in družbeno življenje. Še očitnejša je soodvisnost med večjezičnostjo in ustvarjalnostjo tako na osebni kot na družbeni ravni, vendar pa upadanje bralne pismenosti v maternem jeziku postavlja pod vprašaj številne prednosti, ki nam jih večjezičnost sicer prinaša.

Vzgojno-izobraževalne ustanove odpirajo vrata v svet branja, a odprta jih lahko ohranja le skupnost, knjižnice, kulturne ustanove, zdravstveni zavodi (npr. šola za starše, ambulante za predšolske in šolske otroke ter mladostnike, centri za krepitev zdravja), delovna okolja in družine, pa tudi jezikovni viri in orodja ter mediji. V sodelovanju z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami ustvarjajo prostor, v katerem branje postane del vsakdana.

S slabimi bralnimi navadami slabijo naše spoznavne sposobnosti, s tem pa tudi zmožnost našega kolektivnega preživetja. Branje ni le osebna navada ali šolska spretnost, je temeljna kulturna, družbena in državljanska praksa, brez katere ni mogoče ohranjati svobodne, solidarne in odgovorne skupnosti. Kjer beremo, se pogovarjamo drugače: z več posluha za drugega, bolj potrpežljivo in z večjo pripravljenostjo na razmislek.

Demokratična prihodnost Slovenije je odvisna tudi od tega, koliko ljudi v naši skupnosti bo sposobnih poglobljenega branja, kritičnega mišljenja, empatije in samostojnega presojanja sveta.

Branje je skupna odgovornost in skupna priložnost. Da postane vidno, mora biti prisotno povsod: v vzgoji in izobraževanju, kulturi, znanosti, politiki, gospodarstvu, medijih, zdravstvu in vsakdanjih življenjskih okoljih. Vsakdo lahko prispeva k temu, da je branje dostopno, vabljivo in smiselno – ne kot obveza, temveč kot možnost in priložnost za osebni in skupni družbeni napredek. Skrb za to, da postane branje vseprisotno, torej ni le dolžnost države, temveč tudi civilne družbe in vsakega posameznika. Le skupaj lahko ustvarimo okolje, ki branje postavlja na vidno in pomembno mesto.

Podpisniki Manifesta o branju za 21. stoletje se zato zavzemamo:

1. za dolgoročno in usklajeno ozaveščanje o pomenu branja kot vseživljenjske vrednote s poudarkom na razvoju bralne kulture od zgodnjega otroštva naprej;
2. za boljšo oskrbo šolskih knjižnic, saj je ključno, da so otrokom dostopne kakovostne sodobne leposlovne in poučne knjige, hkrati pa jih za branje lahko navdušujemo le z leposlovnimi deli, ki nagovarjajo njihova čutenja in zanimanja ter govorijo v njim razumljivem jeziku;
3. za dosledno uveljavljanje novih učnih načrtov, ki skušajo ob spoznavanju kanonskih del v še večji meri spodbujati veselje do branja in ki določajo minimalno količino branja doma;
4. za upoštevanje znanstvenih raziskav na področju branja, ki opozarjajo, da so spoznavni učinki branja veliko boljši pri branju tiskanih kot pri branju elektronskih knjig ali pri poslušanju zvočnih knjig;
5. za drugačen odnos do knjižnega branja na ravni univerzitetnega izobraževanja ter pri vseh strokovnih delavcih v vzgoji in izobraževanju, ki morajo razumeti, zakaj je branje knjig v digitalni dobi ne le še vedno pomembno, temveč je še pomembnejše kot nekoč, ob tem pa morajo biti strokovni delavci v različnih bralnih okoljih tudi sami bralci, saj sicer drugih ne morejo navduševati za branje;
6. za upoštevanje založniških standardov tudi pri prevodih lahkotnejših, žanrskih knjižnih del, zato vse deležnike v knjižni verigi pozivamo, da temu namenijo več pozornosti;
7. za nabavno politiko v splošnih knjižnicah, ki bo upoštevala jezikovno in uredniško kakovost knjig;
8. za večjezičnost kot vrednoto, ki pa ima smisel le, če slovenščina ostane in se razvija kot naš primarni in temeljni jezik v znanosti, izobraževanju, javnem dialogu in na vseh ravneh kulturnega življenja;
9. za podobo javne krajine, kjer bomo lahko okrog sebe opazovali zakonsko ustrezne slovenske ali dvojezične napise;
10. za slovenski knjižni sejem, na katerem bodo na voljo predvsem knjige v slovenščini;
11. za knjižno založništvo, v katerem bodo založniki znali preseči medsebojne razlike in vzpostaviti skupno platformo za distribucijo zvočnih in elektronskih knjig, s čimer bi pomembno utrdili vlogo slovenščine na ravni popularne kulture;
12. za utrditev zavedanja, da branje krepi sposobnost osredotočanja in je odličen trening za mišljenje, pri čemer branje zahtevnejših del prinaša tudi več spoznavnih koristi;
13. za vidno mesto branja v družbi.

Avtorji manifesta: Miha Kovač, Kozma Ahačič, Metka Kostanjevec, Sabina Fras Popović